Rezultat nagradne igre

Tako. Pa smo zaključili nagradno igro in s tem dobili srečnega in glavnega dobitnika naše prečudovite nagrade, ki je avtentični ročno izdelan bumerang.


Pravilni odgovor nagradne igre je: Fotografirali ste se z 10 ljudmi.

Način izbire nagrajenca je bil sledeči. Vsak od nas je povedal eno številko od 1 do 10. Urška je izbrala 8, Grega 4, jaz (Anže) 4. Seštevek števil smo delili s številko 3 (mi trije) in dobili rezultat 5.333. Ker smo zaokrožili navzdol, smo dobili številko 5. In srečni nagrajenec, ki je poslal peti email, je bil izžreban.

Srečni nagrajenec je: 

TOMAŽ ALIČ

Iskrene čestitke od odprave expedition-australia 2012.
Srečno vsem na novih popotovanjih.


PS: Če je kdo zainteresiran za nakup kakšne fotografije, naj piše na infoanzecesen@gmail.com
Več fotografij si lahko ogledate na: http://www.anzecesen.com/gallery3/index.php

Stroški in zaključek popotovanja

Tako, pa sem se opisa svojih občutkov lotil tudi sam. Po prihodu v Slovenijo sem potreboval kar nekaj časa, da sem strnil svoje misli in občutke in se privadil nazaj na mraz in časovno razliko.

Tako kot je že Urška omenila, je tudi meni Avstralija predstavljala nek cilj, ki sem ga želel doseči. Ne dolgo nazaj se spominjam, kako sem vedno sanjal, da se odpravim "Down under" in preverim ,kakšno je življenje na drugem delu sveta. Vedno me je nekako vleklo tja, tudi ne izključujem, da se mogoče nekoč preselim in nadaljujem svojo pot "tam doli". 

Zdaj, ko sem Avstralijo tudi doživel, se mi je želja ponovnega, mogoče delovnega obiska še povečala. Kaj me je prepričalo? Hmmm. Tudi sam se ne bi mogel točno opredeliti, katera izmed lastnostn Avstralije in Avstralcov je tista, ki bi jo izpostavil. Morda bi kot glavno izpostavil občutek brezbrižnosti in sproščenosti ljudi. To je nek tok, ki te prevzame in ga lahko začutiš, ko Avstralijo doživiš. Mislim, da bi vsak moral kaj takega občutiti, kakšno razliko lahko naredijo taki medčloveški odnosi, kot jih imajo Avstralci. Če še niste, preberite Anžetov post, kjer je zelo dobro in predvsem s srcem opisal svoje občutke o odnosih. Se ne bi moral bolj strinjati z njem.

Seveda je tudi narava prekrasna in dih jemajoča. Predvsem vsi ti ogromni kanjoni in soteske, ki kot naslikani stojijo pred tabo. Ko stojiš na robu prepada, piha močan veter in ko pred seboj vidiš vso razsežnost, začutiš majhnost sebe. Pa vse neskončno dolge ceste s požganim gozdom ob njih, prekrasne rajske plaže, tropske deževne gozdove, živali in vse druge prekrasne stvaritve narave, ko se trudiš z vsemi čuti začutiti kar največ vsega v najkrajšem času.

Sprva ne dojameš vsega, kje si vse bil in kaj vse videl. Šele zdaj, ko doma, v sibirskem mrazu, pregleduješ slike in obujaš spomine, ti Avstralija resnično pride do srca in te spominja na vse lepe preživete trenutke v super družbi.

Prihod v Slovenijo v avstralskem stilu

Hvala vsem, ki ste spremljali naš blog in naše popotovanje po Avstraliji. Upam, da smo vam pričarali vsaj malo Avstralije tudi doma in da ste tudi vi začutili vsaj kanček avstralskega utripa, kot smo ga začutili mi.

Ne pozabite na nagradno igro, ki se zaključi že danes. Zato pohitite in pošljite vaš odgovor na expedition-australia@hotmail.com ;)

Če še malo povzamem stroške glede samega potovanja (za bodoče popotnike v Avstralijo), toliko da boste dobili občutek, koliko smo zapravili. Uporabljen je tečaj z dne 5. 2. 2012 (1 AUD - 0.8118 €).

Letalska karta:

  - Ljubljana - London - Ljubljana (EasyJet): 257.13 € ( 3 osebe + 20kg prtljage),

  - London - Melbourne (preko Pekinga in Shanghaija) - London (Air China): 2.850,06 €  (3 osebe + 20kg prtljage),

 - Melbourne - Sydney (JetStar): 184,50 AUD (149,77 €)  (3 osebe + 20kg prtljage),

 - Cairns - Ayers Rock - Melbourne (preko Alice Springs):  1,727.10 AUD (1.402,06 €) (3 osebe + 23kg prtljage).

Rent a car:

  - Melbourne (ACE rental cars) - 2 dni + zmanjšanje odgovornosti na 0 AUD: 125 €,

  - Sydney - Cairns (Europcar) - 22 dni + zmanjšanje odgovornosti v primeru nesreče na 350 AUD: 1151 €,

  - Ayers Rock (Hertz) - 2 dni + 70 dodatnih kilometrov: 139 €.

Bencin, hostli/moteli, hrana, javni prevozi, skupni izleti, internet,  pranje:

  - 2876 €

SKUPAJ: 8950,02 €: cca 3000 €/osebo

V to ceno ni všteto to, kar si je kupil vsak sam: sladice, kavice, individualni izleti, spominki in še preostale malenkosti, ki ne sodijo v skupen budget.

Na poti smo porabili cca 475 L bencina, prevozili 5792 km s povprečno hitrostjo cca 65 km/h, zamenjali 12 letal in spali v 17 različnih motelih/hostlih.

Naši spomini, občutki in doživetja: NEPRECENLJIVO. Za vse ostalo je v Avstraliji obvezen MasterCard :) (žal debetnih kartic - Maestro in podobnih ne sprejemajo na plačilnih mestih).

Nagradna igra

Tako, pa smo srečno prispeli domov. Žal se je prehitro končalo, a vseeno smo zdravi, polni novih spominov in pripravljeni za nove izzive.
Trenutno se še vsi privajamo na trdna tla pod nogami, časovno razliko in pomanjkanje spanca : ). Zato bom danes kratek, jutri pa upam, da bom toliko pri sebi, da opišem in strnem še svoje občutke ob doživljanju Avstralije.
Seveda nismo pozabili na nagradno igro, ki smo jo pripravili za zveste bralce bloga : ).


Nagradno vprašanje se glasi:

S kolikimi ljudmi, ki smo jih in jih še bomo spoznali na našem potovanju (osebje, sostanovalci, ...), smo se fotografirali?


Nagradna igra se zaključi 6. 2. 2012, ko bomo pregledali odgovore in izžrebali srečnega nagrajenca, ki bo prejel privlačno nagrado iz Avstralije.
In kaj je ta privlačna nagrada : ). Odločili smo se podariti ročno narejeni in poslikani avtentični aboriginski bumerang. Tako da bo tudi srečni nagrajenc začutil vsaj kanček aboriginskega utripa.

Odgovore sprejemamo na email: expedition-australia@hotmail.com

Zadnji dnevi popotovanja

Pa je prišel dan našega odhoda. Po jutranjem zadnjem zajtrku sta Anže in Grega spakirala naše stvari v avto, nato pa so nas sorodniki odpeljali na letališče. Ob poslavljanju smo se jim zahvalili za njihovo gostoljubnost, saj bi bila brez njih naša pot veliko težja. Hvala vam vsem!

Na letališču v Melbournu smo uredili vse zadeve za naš let in šli skozi varnostno preverjanje. Kaj kmalu smo bili pripravljeni na dolg let proti Shanghaiu. To je bil prvi let, na katerem nismo sedeli skupaj. Midva z Gregom sva sedela eden zraven drugega, Anže pa je sedel za nama. Če bi bil let kratek, to ne bi bil problem. Tako pa je bil Anže bolj »izoliran«, saj se nismo mogli kaj veliko pogovarjati. No, se je pa pogovarjal s Hansem iz Nemčije : ). Gospod ga je ogovoril in z Anžetom sta  spregovorila nekaj besed. Pozneje nama je Anže povedal, da je bil gospod Hans v Avstraliji le na tekmah tenisa (Australian open). Huh, kar malo smo mu zavidali,da se je na tako dolgo pot odpravil le na tekmo.

Pot proti Shanghaiu je nepričakovano minila zelo hitro. Vozili smo se približno enajst ur in medtem sem si na multimedijskem programu (vsak je imel svojega) ogledala tri filme. Poleg filmov si lahko poslušal glasbo ali radio, igral igrice, gledal avionsko kamero, … Ni nam bilo hudega. Kar nekaj uric smo tudi prespali, saj smo vedeli, da nas čaka še dolga noč. Anže in Grega sta zopet ves čas naročevala Coca Colo : ). Opazili smo, da večinoma pijačo naročamo samo mi. Ha, zakaj pa ne bi izkoristili, če lahko? Po dveh »obilnih« in »dobrih« obrokih (nad njimi je bil seveda najbolj navdušen Grega) smo končno prispeli v Shanghai. Ob pristanku je bilo zunaj 7 stopinj Celzija. Brrr, nas je kar malo zazeblo, saj nismo bili navajeni takšnega mraza. Po pristanku smo šli čez imigracijsko kontrolo (da smo dobili enodnevne vize), dobili smo letalske karte za let proti Pekingu, nato pa smo se odpravili nazaj na letalo. Najbolj čudno se nam zdi to, da smo morali zopet izstopiti z letala, iti čez kontrolo, dobiti nove karte in nato iti nazaj na isto letalo. Hja, vse je mogoče.

Sledil je več kot dve urni let proti Pekingu. Grega je bil zopet srečen, saj smo se malo podprli s sendviči : ). Po pristanku je sledila carina, nato pa smo šli urediti naše karte za naslednji let do Londona. Na tem letu naj ne bi sedeli skupaj in v Melbournu so nam svetovali, naj takoj po pristanku skušamo zamenjati sedeže. To nam je na srečo uspelo. Na vrsti je bilo 13-urno čakanje na let. Ker smo na letalu spali, smo šli malo na »sprehod« po letališču. Letališče je res ogromno, zato se kaj hitro lahko izgubiš. No, pohvalimo se lahko, da smo »stopili na kitajsko zemljo«, saj smo šli za nekaj trenutkov ven na zrak. Bilo je zelo mrzlo, zato smo kaj hitro poiskali prostor, kjer smo prebili naslednjih 12-ur. Čakanje je čudežno minilo kar hitro. Jaz sem kar nekaj časa spala, fanta pa sta se pritoževala nad mrazom. Ja, res je bilo mrzlo. Ugotovili smo, da ponoči zelo zmanjšajo gretje (na žalost je to slabo za tiste, ki noč preživijo na sedežih na letališču). Sicer smo imeli možnost, da bi šli spati v hotel, vendar smo si rekli, da ne bomo zapravljali nepotrebnega denarja, saj bo tako zaključek našega potovanja še bolj razburljiv : ). Končno je bilo na vrsti vkrcavanje na letalo. Letalo je imelo pol urno zamudo, vendar nas to ni pretirano motilo. Po vzletu je zopet sledila »ista pesem« - spanje, poslušanje glasbe, gledanje filmov, naročevanje pijače, … : ). Na obeh letih smo potovali podnevi, vendar morajo potniki, ki sedijo pri oknih, le-ta zasenčiti, saj je na tako dolgih letih kar nekaj ur leta namenjenega spanju.  Ker smo bili na poti že cel dan (vmes se je spremenila tudi ura), smo bili že kar dobro utrujeni (nič ne zamenja spanca v dobri, topli in mehki postelji). Po približno enajstih urah vožnje smo prispeli v London. Kot zanimivost naj vam povem, da smo iz Pekinga vzleteli ob 13h, v London pa prispeli ob 15.20h. Vmes se je ura kar nekajkrat prestavila, tako da na žalost nismo leteli samo dve uri : ).

Po pristanku v Londonu smo si uredili vozovnico za avtobus, saj smo morali za naslednji let iti na drugo letališče. Do odhoda avtobusa je bilo še tri ure, zato smo se »nastanili« v baru, v katerem smo kar nekaj časa prebili tudi takrat, ko smo se odpravljali v Avstralijo. Anže je rekel:  »Tam, kjer smo začeli, tam bomo tudi končali.« Se kar strinjam z njim. Malo smo obujali spomine, kako navdušeni in polni pričakovanj smo bili mesec nazaj. No, zdaj pa smo bogatejši za veliko lepih spominov, ki se jih bomo še dolgo spominjali.

Končno je prišel naš avtobus in sledila je eno in polurna vožnja do drugega letališča. Takoj, ko smo speljali, smo zaspali in se zbudili šele takrat, ko smo prispeli. Ja, utrujenost nas je premagala. Na letališču smo poiskali »primeren« prostor, kjer smo se nastanili. Bili smo kot na kampiranju, saj smo ležali v spalnih vrečah in to na golih tleh. Hja, če si utrujen, ni važno, kje spiš, važno je le, da lahko zapreš oči. Zopet je bilo na vrsti 12-urno čakanje. Čeprav smo spali na trdnih tleh, smo se dokaj dobro naspali. Približno ob pol petih zjutraj smo se zbudili, šli en krog po letališču, nato pa so nas čakale »le« še štiri ure do »check-in-a«. Tokratno varnostno preverjanje je bilo kar strogo, saj sta morala Anže in Grega zložiti vse stvari ven iz nahrbtnika, osebje pa je le-te pregledalo. Če veš, da nimaš v nahrbtniku nič »prepovedanega«, potem si lahko brez skrbi.

Trenutno čakamo na let proti Ljubljani (let naj bi bil ob 10.40 po londonskem času), kjer se bo naše potovanje končalo. Polni lepih spominov že kar komaj čakamo, da vidimo svoje domače in da končno stopimo na slovensko zemljo. Slovenija, here we come! : )

P.S.: Fotografije pridejo kmalu.

Urška:

Avstralija se mi je vse do lanskega leta zdela še tako daleč. To je bila že od nekdaj moja »obljubljena« dežela, čeprav sama pri sebi nisem bila prepričana, če jo bom sploh kdaj obiskala. Glede na to, da ima naša družina tam sorodnike, moja želja niti ni bila tako nemogoča. Največji pobudnik za to čudovito potovanje je bil Grega, zato smo kaj kmalu imeli v rokah letalske karte. Naše potovanje se je začelo. Vznemirjenje je bilo prisotno vse od Londona pa do pristanka na letališču v mestu Melbourne. Tam pa so se moje sanje začele. Neskončna živo zelena ravnina, čudovita visoka drevesa, peščene poljane in pisan ter nadvse zanimiv živalski svet. WAW. Obožujem naravo in živali in Avstralija je res prava »Zelena dežela«, polna zanimivosti. Ko v živo vidiš koale in kenguruje, težko verjameš, da vidiš prav. Z vsakim prevoženim kilometrom sem bila bolj navdušena. Toliko papagajev, kot sem jih videla tu, jih najbrž nikoli več ne bom. In ko ti beli kakaduji jedo iz roke, si res ne želiš ničesar več. Z ogledom gorovja oziroma nacionalnega parka Blue Mountains pa so bila moja pričakovanja presežena. Čudovit razgled na mogočno gorovje, kjer bi lahko ostala cel dan, če bi imeli toliko časa. Nepopisno lepo, saj se šele takrat zaveš, kako majhen si. Občutek neskončnosti so mi dajale dolge peščene plaže. Njihova razsežnost te res prevzame. Škoda le, da zaradi nevarnosti meduz nismo občutili morja tako, kot bi ga lahko. Vseeno smo uživali vsako sekundo in se prepustili valovanju vetra ter morja. Izpostavila bi še Nacionalni park Paluma, kjer smo se kopali v »naravnih bazenih« (Little Crystal Creek). Res je bilo čudovito, saj se šele takrat zaveš, česa vsega je zmožna narava. Vrhunec potovanja pa je bil zame kamen Uluru. Ko sem ga videla, sem ostala brez besed. Ure in ure bi lahko sedela in gledala to mogočno gmoto, ki se svetlika v soncu in spreminja svojo barvo. Čudovito in obenem izjemno. Savana, ki obdaja kamen, se zlije z njim in spominja na pravljico, saj je le v praavljicah mogoče vse. Gibanje klasja in grmičevja ter pršenje živo oranžnega peska te res prevzamejo. Če bi potovanje načrtovali še enkrat, bi čas pri kamnu vsaj podvojila. Kljub časovni omejitvi mislim in vem, da sem naravo in živali občutila z vsemi čuti, spomini nanje pa mi bodo ostali še dolgo dolgo časa.

Poleg narave in živali so me zelo prevzeli tudi ljudje. Njihova prijaznost in sočutje do sočloveka sta res izjemna. Avstralci so izredno ljubeč narod in to izkazujejo tudi navzven. Najtežje sem se navadila na to, da te na cesti, v trgovini, na pošti, … vsak pozdravi in te vpraša, kako si. Kaj kmalu smo njihovo vedenje prevzeli tudi mi in to se mi zdaj ne zdi več nič čudnega. Pridružujem se Anžetu in vas spodbujam, da pozdravljajte ljudi, bodite prijazni in vsem želite najboljše, saj si boste le tako najboljše zaslužili tudi vi.

Avstralija je čudovit kontinent, v katerega se z lahkoto zaljubiš. Kljub vsej njegovi lepoti pa je bil trenutek, ko sem spoznala svoje sorodnike, daleč najlepši. Ob priliki se jim še tu zahvaljujem za vso gostoljubnost in prijaznost, ki so nam ju izkazali. Hvala vam in upam, da nas kmalu obiščete v Sloveniji.

Na koncu pa se zahvaljujem vam, ki ste bili čudoviti bralci in komentatorji : ).  Vsak dan ste pridno brali naš blog, nas spodbujali in s svojimi komentarji res dali občutek, kakšno srečo imamo, da smo obiskali tako čudovito deželo, kot je Avstralija. Sledite svojim sanjam in bodite srečni, saj je na koncu vaš trud več kot dvojno poplačan. Moje sanje so se uresničile in želim vam, da se vaše sanje uresničijo tudi vam. Pa srečno.

P.S.: Ne pozabite na našo nagradno igro. V naslednji objavi vam bo Grega zaupal, kakšno nagrado bo dobil naš srečni nagrajenec : ).

Pekingško letališče

Bivakiranje na letališču - 12 ur

Zanimivi simboli in dobro znane črke

Jutro na Pekingškem letališču

Kitajski Juani

Na Kitajskem

Dolga čakalna vrsta - kdo bo prej

Jutranji zajtrk

Pristanek - kot v igrici

Londonsko "bivakiranje" - 12 ur

34. dan Melbourne

Tako, pa je napočil zadnji dan našega potepanja po Avstraliji. Mesec dni našega nepozabnega potovanja mislim, da ne bomo nikoli pozabili.

Danes smo odšli po zajtrku še po zadnjih nakupih v mesto Melbouren. Mesto me je malo spominjalo na London, saj je polno nakupovalnih ulic in veliko, veliko gneče. Ko smo nakupili nekaj spominkov, smo se odpravili nazaj v »hotel«, kjer se skrbno pripravljamo na jutrišnji zgodnji odhod domov.

Ta objava bo namenjena našim doživetjem v Avstraliji.

Anže

Avstralija je bila teko rekoč zame »nedosegljiva« še kakšen dober mesec nazaj. No, pa je le uspelo. Predvsem me preseneča Avstralska kultura in mišljenje. O prometni kulturi in drugih navadah je bilo v našem blogu veliko napisanega, vendar bom morda kakšne zadeve ponovil. Kultura in razumevanje sočloveka na tem kontinentu sta bistveni lastnosti, ki držita državo skupaj. Skrb za ljudi, njihovo varnost in dobro počutje sta v Avstraliji na prvem mestu. Ker je bila Avstralija včasih angleška kolonija, se opazi, da imata veliko skupnega. Gradnja, pokrajina, leva stran vožnje, ozke ulice, veliko trgovskih centrov, veliko tujih prebivalcev (Azijcev). Vse to bi lahko povezovalo Anglijo in Avstralijo. No, vsaj jaz sem dobil takšen občutek. Ljudje so umirjeni, nikamor se jim ne mudi, saj se vsak ukvarja s svojimi problemi.

Osebno me je zelo presenetila pokrajina. Ko smo se peljali ob obali, ali pa v notranjosti Avstralije, je bilo velikokrat opaziti, da je na eni strani ceste izredna poraščenost, na drugi strani pa neverjetna razsežnost ravnine. Na teh ravninah je bilo zaslediti, da jo neizmerno spoštujejo in  na njej gojijo razne pridelke (sladkorni trs, vinogradi, …). Da v ravninskih cestah sploh ne govorim. Včasih je g. Garmin rekla: »Vozite 200km.« Prav neverjetno. Dobra prometna signalizacija in opozarjanje sovoznikov v nasproti vozečih avtomobilih ter opozarjanje  na nevarnosti na cestah je res hvale vredna. Videli smo tri prometne nesreče, od katerih sta bili dve hudi. Zelo sem zadovoljen, da smo imeli dobrega »voznika« in da je bilo na cesti vse v redu. Kljub temu, da ni bilo skoraj kilometra, na katerem ne bi videli kakšne povožene živali, je bilo vse ok.  Bravo, Grega! Prijaznost in gostoljubnost, ko smo prišli v hotel, motel, ali pa v hostel sta bili vedno na nivoju, kar nas je vedno razveselilo. Vsaka znamenitost v Avstraliji je nekaj posebnega. Ko se skloniš, stopiš malo višje, nagneš, … vedno rečeš: »Noro.«

Moj oče pravi: »Rad grem, da še rajši pridem«.  Popolnoma se strinjam z njim. Kljub morda kakšni solzi v očeh, ko bom zapuščal Avstralijo, vedno strmim in bom strmel k temu, da je najlepše doma.

Zato apeliram na vse, ki berete ta blog. Ne zanima me, katerega spola ste, katero stranko ste volili, katere vere ste, ali ste vegeterjanec ali ne, … Ne zanima me nič od tega. Prosim, spoštujte ljudi okoli sebe in posvečajte vsako sekundo človeku, ki prosi za pomoč, pa tudi, če tega ne bo pokazal. Prav lepo bi bilo, če bi delček kulture malo spremenili. Morda z besedami: dobro juro, hvala, nasvidenje, prijatelj, borec, … Prosim, spoštujte, družino, prijatelje, zastavo, … Morda, ko boste šli čez nekaj trenutkov čez vašo ulico in srečali znanca/neznanca, ga pozdravite z "živjo", ali pa recite "dober dan". Morda vas bo mimoidoči malo čudno pogledal, a mislim in sem prepričan, da vam bo odzdravil. Poskusite! Tako boste prispevali mozaik k spremembi mišljenja, ki nam ga malo manjka. Mar ni tako? Odgovorite na moj post, da vidim, če je bilo tako. Srečno

SLOVENIJO ČUTIM Z VSAKIM KORAKOM!

Več sledi ...

Danes smo oddali tudi razglednice

Mestni utrip

Aboridžinska in Avstralska zastava

Vsi poznamo, kajne?

Avstralski dan je kot pri nas 1.maj - praznik delavcev

Mestni utrip

Nekateri odhajajo, tako kot bomo mi jutri

33. dan Melbourne, Queen Victoria Market

Predzadnji dan našega potepanja po Avstraliji smo preživeli malo drugače. Po jutranjem skoraj zaspanem odhodu na tramvaj smo se namenili v Queen Victoria Market. Seveda smo najprej morali kupiti karte, ki so bile zaradi nedeljskega delavnega časa precej cenejše. Ko smo prišli do Queen Victoria Marketa, smo takoj opazili, da smo »dobri" za več kot tri ure. Ja, kar naporna tale »shopping« scena. Viktoria Super Market je kot nekakšna super tržnica, saj ponujajo skoraj vse. Razdeljena je na več predelov. Nekje prodajajo meso, nekje obleke, nekje zelenjavo in sadje, v glavnem vse po spisku. Ker je bil naš seznam dolg, smo se dogovorili, da gremo pogledat vsako ulico posebej. Kaj hitro smo zavili v originalno trgovino z avstralskimi dobrinami (majčke, obeski, bumerangi, …). Ko smo se že tu nekaj časa zadržali in trgovki povedali, da pridemo zagotovo še enkrat nazaj, smo se odpravili naprej. Sledila je neskončna »kača« trgovin s podobnimi, ali pa celo z istimi dobrinami. Na teh stolnicah, ki so »original ponaredek«, je bilo videti samo ljudi azijskega videza. Na takšnih stolnicah so imeli prav vse (majice, flise, klobuke, razglednice, igrače, bumerange, okrasne krožnike, fotografije, zapestnice, verižice, …  ). V samem marketu je bilo le nekaj trgovinic s pravimi Avstralskimi izdelki, ki so po mojem mnenju vredni nakupa. Ker je ura že skoraj odbila tri urnopotepanje, smo se počasi odpravili priti našemu »hotelu«, ki nas zopet ni razočaral. Pri gospe Marici smo se pošteno najedli njihovega značilnega BBQ, ki je bil okusen! Ker imamo jutri zadnji dan pred seboj, se bomo danes še malo odpočili in počasi pripravili opremo, katero moramo skrbno zložiti in pripraviti za transport.

Ker je tudi današnje popotovanje bilo malo bolj kratko, kot ste/smo ga vajeni, sem se odločil, da vam v spodnjih podatkih predstavim nekaj bistvenih lastnosti Avstralije. Podatki so vzeti s svetovnega spleta in Wikipedije. Vem, da bi si lahko tudi to sami prebrali, vendar mislim,da je koristno, saj bo vse na enem mestu tako za vas, kot za nas, ki si bomo blog prebirali morda čez nekaj deset let.

Nekaj o Avstraliji

Avstralska zveza je po površini šesta največja država na svetu in edina, ki v celoti zavzema kakšno celino.  Na severu so prek morja Indonezija, Papua Nova Gvineja in Vzhodni Timor, na jugovzhodu pa Nova Zelandija. Ime Avstralija izhaja iz latinske fraze terra australis incognita, ki pomeni neznana južna dežela.

Avstralija je ena izmed gospodarskih velesil sveta, vendar pa je po sami zasnovi svojega gospodarstva med velesilami edinstvena. Več kot 60 % vsega njenega izvoza namreč predstavljajo kmetijski izdelki in surovine.

Dandanes sta rudarstvo in energetika pri izvozu pomembnejša od kmetijstva, vendar pa so velikega pomena tudi nekateri kmetijski izdelki, še posebej volna (v Avstraliji je okoli 170 milijonov ovac) in govedina.

Najpomembnejši trgovski partner je Japonska. Avstralci izvaža surovino za izdelavo aluminija boksit in mlečne ter mesne izdelke.

Površina

Avstralija je najbolj ravna celina na svetu; najvišja točka je Mount Kosciusko, visok 2228 m.

Podnebje

Na severu je podnebje savansko v  osrednjem in zahodnem delu celine je podnebje puščavsko, zaradi česar rastja ni veliko, izjema je evkalipt. Na skrajnem jugu je podnebje sredozemsko, rastje je tipično mediteransko. Na vzhodu je podnebje pretežno celinsko, zaradi česar uspeva travniško rastlinstvo.

Države in teritoriji

Avstralijo sestavlja šest držav, dva večja zemeljska teritorija in več manjših teritorijev. 

Države

Novi Južni Wales (NSW) (Sydney), Viktorija (VIC) (Melbourne), Queensland (QLD) (Brisbane), Južna Avstralija (SA) (Adelaide), Zahodna Avstralija (WA) (Perth), Tasmanija (TAS) (Hobart)

Zemeljski teritoriji

Avstralski glavni teritorij (ACT) (Canberra),  Severni teritorij (NT) (Darwin), Jervisov zaliv

Zgodovina

Predstava o neznani južni celini (terra australis incognita) sega v čas antične Grčije. Zgodnji raziskovalci in zemljepisci so bili prepričani, da obstaja nekje na jugu velika celina, ki čaka, da jo bodo odkrili. V resnici je bila dežela že poseljena, saj so jo odkrili že pred več kot 40.000 leti. Domnevajo, da so poleg domačinov prvi pristali na neznani celini Bugi- trgovci in pomorščaki z otoka Sulavesi (Celebes) v Indoneziji. Nizozemski kapitani so vnesli na zemljevide velike dele obale med obdobjem velikih odkritij v 17. In 18. stoletju. Eden od njih, Abel Tasman, je leta 1642 odkril Tasmanijo. Britanec Kapitan James Cook je na krovu ladje Endeavour leta 1770 odkril jugovzhodno obalo Avstralije. Jadral je proti severu in se za kratek čas ustavil v zalivu Botany ( Botany Bay), ki je danes del Sydneya, nato pa razvil britansko zastavo na rtu York. Vso vzhodno obalo je proglasil za britansko in ji dal ime Novi Južni Wales.

Ko je Britanija izgubila ameriške kolonije, je morala najti drug kraj, kjer bi lahko naselila svoje kaznjence. Britanska kazenska zakonodaja je bila namreč zelo stroga in zato so bili zapori v Veliki Britaniji prenapolnjeni. Za novo kazensko kolonijo so izbrali zaliv Botany na vzhodni obali, in leta 1787 se je kapitan Arthur odpravil na pot s približno 730 kaznjenci ter več kot 200 vojaki na krovu. Nekatere vojake so spremljale tudi žene in otroci.

Osemmesečno potovanje se je končalo v velikem pristanišču približno 11 km severno od zaliva Botany. Razvili so britansko zastavo in 26. januarja 1788 dali zalivu ime Sydney.

Prvi naseljenci so morali na začetku premagovati hude težave. Letina je bila slaba, domače živali so izginjale v goščavju, in priseljenci, ki so vedeli o poljedelstvu le malo ali skoraj nič, so večkrat stradali, saj so morali čakati na naslednjo ladjo več kot dve leti. Živeli so na razmeroma majhnem prostoru ob obali ob vznožju mogočnih Modrih gora vse do leta 1813, ko so trije podjetni raziskovalci,Gregory Blaxland, William Lawson in William Wentworth, končno le odkrili pot čez gore ter prišli do prostranih ravnin, ki so vodile v notranjost dežele.

Prebivalstvo

Pretežni del prebivalstva ima britanske prednike. Ker pa je Avstralija večnacionalna država, govorijo njeni prebivalci tudi druge jezike, predvsem grščino in italijanščino. V Avstraliji živi tudi zelo veliko priseljencev iz drugih evropskih držav in Azije. Domačini - Aborigini - prvotni prebivalci Avstralije, so danes le še manjšina.

Avstralski domačini

Domačini, znani tudi kot aborigini, so prišli v Avstralijo verjetno pred več kot 40.000 leti iz Azije. Med plovbo s kanuji iz lubja, so se domnevno izkrcali na tropskem severu Avstralije. S seboj so pripeljali divje pse, prednike današnjih dingov. Ti kamenodobski lovci in nabiralci sicer niso imeli loka in puščice, pri lovu pa sta jim pomagali dobro premišljeni pripravi: bumerang in   woomera, posebno lučalo kopja. Ko so na avstralski obali leta 1788 pristali prvi Evropejci, da bi ustanovili kazensko kolonijo, je živelo na vsej celini približno 300.000 domačinov, ki so govorili 200 različnih narečij. Živeli so v popolnem sožitju z naravo in vsemi živjimi bitji, prepričani da zemlja ne more biti nikogaršnja last. Narava, ki jim je dajala vodo in hrano, je bila po njihovem mnenju dediščina, ki so jo zapustili njihovi predniki vsem.

Kultura

Avstralija še vedno ohranja trdne vezi z nekdanjo matično deželo, Veliko Britanijo. Avstralci vozijo po levi strani ceste, angleščina pa je de facto uradni jezik. Še danes je tudi v mestih pogost pozdrav »G'day, mate« (dober dan tovariš), pozdrav, ki je spomin na pionirske čase, ko naseljenci v negostoljubni, sovražni deželi drug brez drugega ne bi mogli preživeti. Od mest oddaljene družine šolajo otroke doma, kasneje jih pošljejo v mesta v izpopolnitev izobrazbe. Le malo Avstralcev živi izven urbanih območij, a tudi ti najpogosteje izberejo dom v rudarskih središčih.

Šolstvo

Otroci obiskujejo v glavnem šole, ki jih financira država, približno četrtina vseh šoloobveznih otrok pa se šola v katoliških ali drugih zasebnih šolah, kjer plačujejo šolnino. Mnogi prebivalci redkeje poseljenih območij se šolajo na daljavo ali doma. V večini držav velja šolska obveznost od 5.-15. leta.

Šport

V Avstraliji sta med najpomembnejšimi športi kriket ter avstralski nogomet, avstralski športniki so pogosto uspešni tudi na jadralnih ter plavalnih prvenstvih. Avstralci so nastopali na vseh poletnih olimpijskih igrah moderne dobe, od katerih je Avstralija gostovala dve: leta 1956 v Melbournu in leta 2000 v Sydneyju. Med odmevnejšimi mednarodnimi športnimi dogodki sta še vsakoletna Odprto prvenstvo Avstralije v tenisu in Velika nagrada Avstralije.

Rastlinstvo in živalstvo

Avstralija je edina celina, ki je od ostalih celin fizično ločena. Zaradi tega se je na njej razvilo popolnoma svojevrstno rastlinstvo in živalstvo, kakršnega ne najdemo nikjer drugje. Okoli 85% vrst semenk, 84% sesalcev, več kot 45% ptic ter 89% priobalnih vrst rib je endemnih in jih najdemo samo v Avstraliji. K raznolikosti življenja prispeva dejstvo, da obsega zelo raznolike habitate, čeprav je podnebje v večjem delu države suho ali polsuho.

Rastlinstvo

Sever je večinoma poraščen s savano, medtem ko je na skrajnem severu prisoten tropski deževni gozd. Večina gozdov je zimzelenih, prevladuje evkalipt. Osrednji, južni in zahodni del so neporasli oz. je rastje skromno, v teh okoljih prevladujejo akacije. Na jugovzhodu in jugozahodu je rastlinstvo mediteransko. Tu gojijo vinsko trto in agrume.

Živalstvo

Svojevrstnost avstralskega živalstva je najbolj očitna skozi veliko število vrst vrečarjev, ki tam prebivajo. Najbolj znani med njimi so kenguruji, koale, tasmanski vragi, vombati ter numbati in oposumi. Tudi ostali razredi živali so se razvili ločeno. Med najbolj znanimi so tjulnji in kiti.

Plazilci

Tudi avstralski plazilci so se razvili ločeno od ostalih vrst plazilcev po svetu, vendar se od ostalih po videzu ne ločijo tako očitno kot sesalci, zato so v splošnem manj poznani. S 755 znanimi vrstami, od katerih je 82 % endemnih, ima Avstralija najbolj pestro favno plazilcev med vsemi državami.

Najbolj poznane so avstralske strupene kače. Tu živi 10 najbolj strupenih kač na svetu, kljub temu pa v Avstraliji zaradi velikosti in neposeljenosti države ter dobre zdravniške oskrbe zaradi ugriza kač umre zelo malo ljudi.

Ptice

Za mnoge avstralske ptice je značilna neobičajna velikost, saj kazuarji (predvsem emu) krepko presegajo naše predstave o velikosti ptic. Te ptice prav zaradi svoje velikosti nimajo naravnih plenilcev, ali pa so plenilke kar same.

V avstraliji domuje veliko vrst papig, na primer kakaduji in skobčevke, pa tudi mnoge »vodne« ptice, na primer pingvini in vodomci.

Zanimivost

Naj še povem, zanimivost, katero sem zasledil na nekem drugem blogu na katerem je zapisano, da so avstralci nekaj "posebnega". Saj kadar gredo skupaj v bar nimajo navade "jaz častim" vedno vsak zase plača pijačo. Tudi ob rojstnem dnevu, imajo navado da prineseš darilo, vendar pijača in hrana, katero naročiš in poješ plačas sam. Zelo zanimivo. Meni osebno pa je zanimivo, to ko iščeš kovance za plačilo in to traj malo dlje, ker nisi navajen na njihov denar nikdar ne bodo "iskali" primernega kovanca in ti ga vzeli iz roke.

Tako, zgoraj je nekaj podatkov o Avstralcih in Avstraliji. 

Vir: http://sl.wikipedia.org/wiki/Avstralija

Melbournska jutranja ulica 

Tržnica VictoriaMarket

Peščica trgovin z originalnimi izdelki

In že spet "original ponaredki"

Nekaj unikatnega

Ter zopet nekaj "original ponaredkov"

Opa, nekdo si je privoščil celo torbo

V našem "hotelu" pri gospe Marici ter možu Frenku z zelo prijazno družino